Braška majska potepanja

Brač skozi oči Karmen Mlinar: bogata zgodovina, arhitekturna dediščina, spomladanska narava!

Rada imam Dalmacijo in otoke, vendar ne sredi turistične sezone. Takrat se spremenijo v turistično industrijo in gneče, kakršna jo spremlja, res ne maram. Zato tam dopustujemo običajno konec junija, še pred začetkom velike sezone, da se izognemo turističnemu vrvežu in uživamo v miru in prelepi naravi.


Leto smo z družino obiskali Dalmacijo še nekoliko prej, za podaljšane prvomajske praznike. Izbrala sem otok Brač, čeprav sem na začetku menila, da bo za štiri - do petdnevni potep s šestčlansko družino z majhnimi otroki mogoče nekoliko predaleč. Na srečo je pot ves čas po avtocesti vse do Splita hitro minila, za otroke pa je potovanje na trajektu vedno cel žur.

 



Nastanili smo se v prelepi mirni vasici Splitska, v krasno opremljeni vili v središču slikovite vasice. Takoj prvi dan smo jo raziskali: kamnite stare hiše in skromna, vendar lepa arhitektura so kar same vabile. Najprej smo jo spoznavali kulinarično, nato pa še v večernem sprehodu s fotoaparatom v roki po strmih ulicah, kamor avtomobili ne morejo.


V bližnji vaški gostilni so vse jedi pekli na odprtem žaru, ki ga kurijo z dračjem. Prasci se niso vrteli, je pa dišalo po svežih ribah in imeli so celo sveža telečja jetrca. Vesela druščina domačinov je čakala na hobotnico izpod peke.

 



Potep po vasici je prinesel številna presenečenja, najbolj zanimiv je zbiralnik vode: velik nezavarovan bazen nad vsemi hišami, ki celo nekoliko grozeče pušča.

 


Čeprav se je že začel maj, so se drevesa šibila pod pomarančnimi in limonovimi plodovi, ob zapuščenih in podrtih hišah jih namreč ne obirajo. Med kamnitimi hišami na strmem pobočju je veliko zelenih vrtov. V palači v središču, obdani z vrtovi pomarančevcev, je menda nekoč živela braška princesa.


 

V rimskih časih je bila mala Splitska pomembno pristanišče za transport zaželenega belega braškega kamna iz bližnjih kamnolomov. Tudi znamenito splitsko Dioklecijanovo palačo so zgradili iz tega kamna. Spomnila sem se, kako sva s takratnim kandidatom za moža po vsem Splitu iskala to palačo. Ker nisva vedela, da je to v bistvu cel kompleks …


V vasici je veliko rimskih ostankov, obstaja pa tudi veliko zanimivih zgodb o piratih, še iz zgodnjega 13. stoletja. Sinova sta se navdušeno šla ribičijo in kar precej ulovila v kristalno čistem morju.

 

Naslednji dan smo se odpravili kam drugam kot na Bol. Dan je hitro minil v sprehodih in posedanju pod borovimi drevesi ter poležavanju na sončnem Zlatnom ratu, kjer so najpogumnejši tudi namočili noge v mrzlo morje.

 


 

Zlatni rat je samo plaža, ampak kakšna plaža! Najbolj zanimivo je, da rt spreminja obliko zaradi vpliva vetrov in tokov. Kamenčki so snežno beli in morje je kristalno turkizne barve. Kljub nizkim tempraturam in mrzli vodi (okrog 13 stopinj Celzija) je bilo v zalivu veliko deskarjev in kajtarjev. Plaža je bila udobno in skorajda skrivnostno prazna, sem si pa lahko predstavljala gnečo v času poletne sezone, bljak.


V mojih študentskih časih je bila to prelepa divja plaža, nastlana z jadri in deskami, mladimi s spalnimi vrečami, kjer so bili ponoči hudi plažni partiji ob visokih ognjih. Zdaj pa je to postala urejena in urbana plaža z reševalnim stolpom, ležalniki in sončniki. Škoda. Nekje sem prebrala, da če na Zlatnem ratu najdeš kamenček v obliki srca, boš imel srečo v ljubezni vse življenje.


 

Nato smo dan končali še s širokim razgledom z Vidove gore. Vidova gora je najvišji vrh vseh jadranskih otokov (778 m), z nje pa je fantastičen razgled na Zlatni rat, Hvar, Korčulo in vse do Visa.


Tretji dan smo obiskali samostan Blaca. Žal je slikoviti glagoljaški samostan iz 16. stoletja že več mesecev zaprt. Samostan stoji v ozki skalnati soteski, ki je dostopna le po pešpoti z morja ali po drugi pešpoti z vrha  - v nobenem primeru ti ne uide naporna hoja približno 45 minut po kamnitih potkah dol in gor.


 

Samostan obnavljajo, zato smo si ga lahko ogledali le od zunaj, muzej je bil zaprt. Žal mi je bilo, da naš mali navdušeni astronom ni mogel videti največjega hrvaškega teleskopa, pa tudi fantastične knjižnice s starimi knjigami in drugih znamenitosti tega zanimivega kraja ne. Ob samostanu so ostanki vrtov, nekaj je še obdelanih. Samostan je bil nekoč znan po pridelavi olivnega olja in odličnega vina. Tudi ob tem masivnem poslopju je bazen za lovljenje kapnice, iz katerega se je razlegalo regljanje žab.


Popoldne smo jo mahnili v Milno, ki je bila nekoč cvetoče industrijsko središče in trdnjava. Ljubko mestece je žal polno praznih, zapuščenih in razpadajočih hiš, arhitekturno je onečedeno z veliko marino. Tudi privezi v marini so bili polprazni. V mestnem delu pristanišča je bilo veliko bracer, tipičnih dalmatinskih lesenih čolnov. V mestu je še vedno tovarna za predelavo rib.



 

Kosili smo v eni od redkih odprtih restavracij, lignji so bili odlični. Po kosilu nas je pot vodila mimo slikovite vasice Ložišča. Vas je zgrajena na izredno strmem pobočju, hiše so po njem nanizane kaskadno, nad vsemi pa se iz osrčja dviguje ogromen bel zvonik.


Po znamenitem cipresovem drevoredu in z obilico kaktusov ob cesti smo prispeli v majhno vasico ob morju, v Bobovišća. Bobovišć je v bistvu več: eno je v notranjosti, drugo pa ob morju, kjer je majhno pristanišče. V slednjem se v morje sredi vasi izliva majhen potoček, to pa je tudi kraj, ki ga je (tudi arhitekturno, z nekakšno akropolo) zaznamoval veliki hrvaški pesnik Vladimir Nazor. Pesnik je v krajih tod okoli črpal svoj navdih.


V nekoč cvetoči vasici zdaj živi manj kot sto prebivalcev, ukvarjajo se z ribolovom, pridelavo vina in olivnega olja ter sezonsko s turizmom. Domačini so izredno prijazni in komunikativni, starejša gospa je otrokom v pojočem dialektu pripovedovala zanimive zgodbe o Vladimirju Nazorju in njegovih treh sestrah in zakaj je zanje sezidal akropolo, pa o velikem požaru, ki je pustošil nad vasjo pred dvema letoma in sta jih čudežno rešila deževje in obrat vetra. Resnično, tik nad vasjo še vse pogorelo in črno - kar predstavljam si grozo tam ujetih prebivalcev, večinoma ostarelih ljudi, ki jih niso mogli rešiti niti z morja, ker je divjal jugo in onemogočal dostop v ozko uvalo!


 

Zadnji dan smo obiskali še bližnje mestece Postira. Všeč mi je bilo, ker je bilo mestece živahno, polno življenja. Domačini so brkljali po čolnih in popravljali mreže.


Na tržnici je bilo vse zeleno: obilje svežih divjih špargljev, kupi špinače in artičok, pa tudi suhih sliv, oliv in razne vrste svežega fižola. Vse domače. Mmmm, to je bila dobra rižota za kosilo. Obožujem divje šparglje!


 

Zanimivo je, da je pristanišče v Postirah povsem drugačno od drugih pristanišča, ki so skrita pred vetrovi in valovi v ozkih uvalah, saj je široko odprto in v velikem zalivu. Prostor je zato prijeten, ker je široko odprt, s pogledom na celino.

 

V Postiri še vedno deluje stara tovarna sardin, pod katero so »modeli« postavili hotel. Hotelski gosti so tako deležni nadvse prijetnih morskih vonjav … verjetno pa v njem strežejo zelo frišne sardine. Žal pa je bila zaprta galerija Ive Kora, ki ustvarja iz oljčnega lesa.

 

Otok Brač je v maju prelep. Presenetljivo intenzivno zelen, povsod obilja cvetov in borovci, ki v sončnih dneh že zadišijo s tistim značilnim vonjem, te začarajo. Ker še ni veliko turistov, ga lahko odkrivaš v miru, pa tudi tiste težke vročine, kjer se niti na plaži ne da več biti, ni.


 

Domačini so izredno prijazni in odprti, nasmejani kljub težkim časom. V maju na otok vozi trajekt devetkrat na dan, kar je povsem dovolj, tako da ni treba čakati v dolgih kolonah. Otok je zanimiv, kot vsi hrvaški otoki je poln naravnih lepot, pa tudi zgodovinskih znamenitosti, vsak kraj pa ima svojo zgodbo in lepote.

 Besedilo in foto: Karmen Mlinar
 

Dom in Stil
11. maj 2011
spremenjeno 12. maj 2011

Povezave


Pedrovo in hiša Abram

Križ na Tržaškem (Sante Croce)

Sprehod po Rovinju in umetniška tržnica Grisia 2011

Zasanjano poletje beneških oken

Goče pri Branici

Sivka na Krasu

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...