Sicilija, podobe vsakdanjosti in ponosne preteklosti

Sicilija, očarljivi otok, ki je bil zaradi svoje lege in plodnosti vedno predmet poželenja mnogih vladarjev, skriva v svojih mestih neprecenljivo zgodovinsko bogastvo in osupljive razglede.

Resnici na ljubo izvirajo naše predstave o Siciliji bolj iz prizorov s televizijskih zaslonov in filmskih platen kot pa iz knjig o umetnostni zgodovini. Trpka in tragična dejstva ter dogodki krojijo vsakdanjost vseh Sicilijancev, tako posredno kot neposredno: zapletenost razmerij med politiko, gospodarstvom in organiziranim kriminalom hromi vsakršen razvoj in postavlja nepremostljive ovire za vsakogar, ki bi rad samostojno uspeval skozi svoje delo. Mnogi se prilagodijo, drugi odhajajo. Tisti, ki so odšli, ne morejo pozabiti, da ima njihov otok velike potenciale, ki pa ostajajo neizkoriščeni. In da rešitev ne more priti od zgoraj.

Mi smo se podali na odkrivanje lepot severnega dela Sicilije, za izhodišče smo si izbrali Cefalù, od koder smo se vsak dan podali v drugo smer.

 

 
 
Skozi ulice Palerma, glavnega mesta pet milijonskega otoka, in njegove ljudi so razvidni sledovi njegove preteklosti: modre oči pod črnimi lasmi, arabske besede, ki se prepletajo s francoskimi izrazi, baročne obline in secesijski zavoji, ki so se postavili ob bok starogrškim pravilnim proporcem. Punska stebrišča, islamske kupole in skriti vrtovi z vodnjaki, bahave palače in raznolike cerkve, vladarji in svetniki: lahko bi rekli, da predstavlja Palermo nekakšno sintezo sredozemskega prostora. Hudo sintezo.
  
 
 
Piazza Armerina leži na zahodu otoka in je znana po vsem svetu po odlično ohranjeni rimski vili s prelepimi mozaiki. Mi smo jo spoznali v dežju, ki ga je med drugim obarval tale Ape, po naše čebela. Ta vsepovsod prisotni trikolesnik je svoje ime prav verjetno dobil po brenčečem zvoku 50 kubičnega motorja.
 
 
Neobičajen pogled s kopnega na slavno stolnico v Cefalùju. Njegova zvonika sta pravzaprav stolpa, ki ponazarjata papeško cerkveno oblast in kraljevo ter gibelinsko posvetno oblast. Podobno tekmovanje v višini in prestižu stolpov bomo zasledili še mnogokje po Italiji. Ponavadi je stolp, ki ponazarja svetno oblast, malce višji od tistega, ki predstavlja posvetno. Gradnjo stolnice je doletelo kar precej sprememb v načrtih, kar je razvidno iz njene razgibane arhitekturne podobe.
 
   
Na zahodu otoka se nahaja tudi Segesta, antični grški kompleks, o katerem Tukidid poroča, da so ga ustanovili trojanski begunci. Ti so se najbrž pomešali z Elimi, o katerih pa imamo zelo malo podatkov. Mesto je bilo pogosto prizorišče bitk in vojn za ozemlje, v katere so bili vpleteni tako sosednje mesto Selinunte kot Atenčani, pozneje pa Kartažani in Rimljani. Nas je nekdanje mesto očaralo s svojo tišino, v kateri je tempelj zablestel v spomladanskih barvah. Poleg templja, glede katerega še vedno ni jasno, komu je bil  (če je sploh bil) posvečen, si je mogoče ogledati tudi izredno lep amfiteater in, zakaj pa ne, tudi predstavo v sklopu vsakoletnih poletnih prireditev.
 
 
 
Nedaleč stran se na hribu San Giuliano nahaja srednjeveško mestece Erice. Kraj ima antične korenine, saj je bilo daleč naokoli znano kot sveto mesto zgoraj omenjenih Elimov. V njem se je nahajal Venerin tempelj, njegov kult, ki se je udejanjal preko mladih svečenic, se je potem razširil tako v Rim, kjer so v ta namen zgradili tempelj Sikulski Veneri, kot po vsem Sredozemlju. Mesto je že v antiki postalo utrdba in se ponaša s pristno srednjeveško podobo. Poleti v njegovem jedru zaživijo glasbeni večeri, med katerimi lahko prisluhnemo srednjeveški glasbi. Od Trapanija je oddaljeno 15 km, nanj pa se lahko podamo tudi z gondolo naravnost iz Trapanija.
 
 
 
Delujoči ognjenik Etna nas je očaral s svojo krajino, sredi katere se nam zazdi, kot da smo stopili na Luno. S sredozemskega podeželja se pot dvigne med črne vzpetine, kjer je tudi rastlinje precej drugačno od tistega na nižje ležečih obronkih. Izbruhi lave niso za Etno nobena redkost, tako da so v antiki in pozneje skovali številne bajke in pripovedke o velikanih in bogovih, ki naj bi v njej prebivali. Etna je dejansko stalno delujoč ognjenik, iz njega se vedno dviguje oblak dima. V preteklih stoletjih je kar nekajkrat silovito izbruhnil in z lavo dosegel tudi mesto Catania, tako da je na obali ustvaril en kilometer novega kopnega. Prav zanimivo je opazovati zaselke pod ognjenikom, ki mu Sicilijanci pravijo le "a muntagna", gora. Z našega stališča se nam njihov položaj zazdi rahlo srhljiv.
 
 
Tako kot veliko sicilskih mest je tudi Taormina nastala v antiki in se ponaša z znamenitim amfiteatrom. Njena hribovita lega in lepota obale ter mesta sta postala pravi magnet za literate s severa, na primer Goetheja, Mountpassanta in Houela. Sledila jim je dolga vrsta angleške elite, med katerimi zavzema pomembno mesto Lady Florence Trevelyan, ki je tja prišla po škandalu na kraljevem dvoru. Omenjena Lady se je v Taorimini poročila z županom, odkupila 82 ribiških hišk in na njihovem mestu postavila prekrasen zasebni park, ki je danes odprt za javnost. Z njenim prihodom je turizem dobil odločilni zagon, ugledni gostje, umetniki in kronane glave so se kar vrstili po mestnih ulicah. Taormina je bila znana po slikah z idiličnimi vedutami, še  bolj pa po razuzdanih nočeh svojih obiskovalcev. Ta dolce vita je trajala vse do hudega potresa leta 1968, ko so se hotelirji prestrašili za prihodnost poslov in v paniki začeli graditi velike hotele za množični turizem. Zaradi špekulativnega preobrata je Taormina skoraj čez noč zamenjala obraz. V zadnjem desetletju se mesto počasi vrača k staremu blišču, ki si ga nedvomno zasluži.
 
 

Kaj pa današnji Sicilijanci? Pustimo, da o njih, kot protiutež močnim pomislekom, ki so povezani z mafijo, spregovori bločan Jože Lavrič Cascio, ki je o Siciliji izdal vodnik v slovenskem jeziku: 

"Objemi so dotiki tradicije pripadanja skozi generacije, ki niso pozabile, kaj je pripadati. Biti v družini otoka, ki mu je važno, če si dobro jedel, in ki te bo ob enajstih zvečer poklical in ti voščil praznik, je tako drugačen od sveta, v katerem živimo mi.

In ta drugačnost je lepša od brzenja za zaslužkom.

Je svet, za katerega se včasih zdi, da se je ustavil, da bi nam pustil pokukati vanj, in da bi skozi njega občutili zadovoljstvo tistih, ki imajo zelo malo, toda so veliko bolj srečnejši od tistih, ki nimajo nikoli dovolj."

 

 

FOTO: Janez Zalaznik

Pullga
2. avg 2011
spremenjeno 10. avg 2011

Povezave


Bad Blumau, barvita mehkoba Hundertwasserjevih toplic

Braška majska potepanja

V vrsti kot hiše v Trsti

Štanjel - kras in lepote zgodovine

Reciklirani hostel

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...