Lončarjev muzej - Med starodobnimi traktorji, mlatilnicami in ajdovimi cvetovi

Lončarjev muzej v Podborštu pri Komendi se skriva v štirih stavbah, ki obkrožajo dvorišče in sadni vrt s prekrasno trato.

 

 


 Poleg zanimive scenografije obiskovalca najprej pritegnejo starodobni traktorji. Lepotci so parkirani eden zraven drugega. Pri Lončarjevih jih zbirajo, obnovijo in postavijo na ogled. V stavbah pa se skriva prav vse: od obrabljene žlice, ki je lep prikaz življenja v velikih družinah, v katerih so vsi jedli z eno samo žlico, do starinskih aparatov, gramofonov, mlinčkov in celo klavirja. Tu je še motorizirani oddelek s starimi mopedi, ogledate si lahko stare smučke in ogromno zbirko kmečkega orodja, od konjskih podkev, orodja, košev do verjetno ene zadnjih poljskih peči.

 

 


Janez Lončar je stare predmete začel zbirati pred štirinajstimi leti in jih tako zavaroval pred uničenjem. Prizna, da kot mlad fant ni kaj prida razmišljal o dediščini, pravzaprav do nje sploh ni imel pozitivnega odnosa. Pa vendar so se trdni temelji fanta s kmetije pokazali, ko je nekoč na poti domov odkril, da v sosednji vasi pripravljajo kres in da se je na njem znašla tudi stara mlatilnica za žito. Zamislil se je nad dejstvom, da bo del naše dediščine požrl ogenj – zato je šla mlatilnica z njim. Čez leto dni se je, spet v času kresovanj, vozil po vaseh in znova naletel na mlatilnico. In ta je spet, namesto na vaškem kresu, končala pri Janezu doma. Tako se je začelo.

 


Sprva je sklenil, da bo zbiral le kmetijsko tehniko in stroje, pripomočke, povezane s kmetovanjem in konjerejo. Komenda z okolico namreč slovi po poljedelstvu, konjih in lončarjih. »Ampak kaj, ko te to zasvoji,« se zasmeje.
Okoli doma se je počasi nabiralo tudi marsikaj drugega, od starih smuči, lončarskih posod, otroških vozičkov, radiev, pisalnih strojev in fotoaparatov, jedilnega pribora, steklenic, pohištva. Le kako pride do teh najdb?

 


»Različno,« pravi, »ali me pokličejo prijatelji in mi sporočijo, da kdo podira staro hišo, ali jo podirajo sami, ali se peljemo po kakšni vasi in opazimo, da mečejo stran stare reči.« Nekateri so veseli, da Janez s prijatelji odnese stvari in tako »pospravi« njihove skrbi, kam s staro šaro. Se pa je tudi že zgodilo, da je na kmetiji našel stare, zarjavele konjske vilice, ki jih v svoji zbirki še ni imel, a ko jih je želel odkupiti, ga je lastnik zavrnil, češ da jih še potrebuje.
Drugič je našel star zarjavel plug, ki je tako dolgo ždel pod drevesom, da se je to že ovilo okoli njega, pa je domov nesel oboje – drevo in plug. Od časa do časa Janez najde tudi kaj resnično dragocenega. Tako je uro z zelo zanimivim način bitja denimo našel na neki podstrehi sredi žitnih luščin, lastnik pa mu jo je ves hvaležen odstopil, samo da gre od hiše. »Ni kaj,« v šali reče, »hitro se je treba obrniti. Novinar, mrhovinar in starinar morajo biti prvi na kraju dogodka.«

 


Pred leti je imel izjemno srečo, podirali so rojstno hišo dr. Tineta Zajca, ki je med drugo svetovno vojno v komendskih gozdovih vodil bolnišnico. Odkupil je predmete, ki so bili v hiši, vso notranjost in vsebino hiše, tako sedaj hrani zapiske in celo stvari iz časa, ko je dr. Zajc še hodil v šolo.

 


A ne samo kmetijsko orodje, tudi semena zbira gospod Janez. Tako okoli muzeja v ličnih lončkih cvetita lan in ajda.

 


Ko nanese beseda na traktorje, se zasmeje. Nad njimi se je navdušil na srečanju traktorskih starodobnikov, nakup prvega pa nikakor ni bil lahek projekt, saj je s seboj vzel ženo, ki je sprva nasprotovala nakupu. A ko je zagledala traktor, si je premislila in se takoj navdušila nad njim. Janezu je to dalo nov zagon, zdaj jih ima dvanajst. »Za en koledar jih imamo, več jih ne potrebujem,« se pošali. Z dvema traktorjema je na srečanju starodobnikov pobral tudi zlati medalji za najbolje obnovljen traktor.


V zadnji lopi na muzejskem zemljišču se skriva poljska peč za žganje keramike. Ta, ki stoji zdaj, je sicer replika izvirnika, ki je stal na istem mestu in se je sesedel sam vase. Janez jo je sam obnovil, po slikah in risbah starega izvirnika, vanj je vložil tristo ur dela. »Lončarstvo je v Komendi doma, okoli leta 1800 je bilo na komendskem koncu 74 lončarjev, njihovi izdelki so se prodajali vse od Trsta do Dunaja, po nekaterih virih celo do Rima,« pojasni. Na našo srečo in srečo Komendčanov bo zaradi Janeza ostala ohranjena vsaj ta.

 

 


Janezovo delo danes nadaljujeta tako sin Jani in vnuk Aleš. Janijeva je zbirka čudovitih mopedov, na hitro poskušam ugotoviti pravo številko. Jih je dvajset ali dvaindvajset? »Ah, ni pomembno,« reče Janez, »saj jih imamo še dvajset, samo jih je še treba obnoviti.«

 


»Težko je, obnavljanje stane, pa veš, naveličaš se, dva, tri naenkrat še obnoviš, potem pa postane dolgčas in potrebuješ drug izziv, da se lahko čez kak mesec vrneš nazaj k mopedom,« pojasni. Za prihodnost si želi dvoje – da bi bila stara hiša, ki je del muzeja, opremljena z vsemi tradicionalnimi prostori in pristno staro opremo, od bogkovega kota do pomivalne mize v kuhinji.

 

 

Druga njegova želja je, da bi skupaj z vnuki natančno popisali vse, kar imajo v muzeju, dodali podpise pod razstavljene eksponate, da se bodo obiskovalci lažje znašli in se predvsem učili o slovenski etnološki dediščini. Lončarjev muzej najdete v Podborštu pri Komendi.
 

Dom in Stil
3. nov 2013
spremenjeno 25. nov 2013

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...