Predstavljamo: Nika Stupica

Predstavljamo Niko Stupico in njene čudovite prosojne porcelanaste izdelke.

Porcelan Nike Stupica je pri nas že dobro prepoznavna blagovna znamka, ki pa se vse bolj uveljavlja tudi na tujem. Čudovito prosojni in obenem izjemno trdni izdelki, kot so skodelice, sklede, vrčki, lučke in podobno, nastajajo v malem družinskem podjetju Kaolin, ki ga vodi skupaj s partnerjem Boštjanom. V svetlih prostorih kreativnega studia podjetja Kaolin v neposredni bližini centra naše prestolnice je ves čas živahno. Poleg rednih predstavitev na domačih in tujih sejmih se kreativni par posveča tudi pedagoškemu delu, saj Nika svoje izkušnje in znanje z veseljem prenaša na svoje tečajnike. Delo s porcelanom je tehnično še bolj zahtevno od keramike in pri Niki to ni bila ravno ljubezen na prvi pogled. Prvo kepo porcelana, ki je nikakor ni mogla ukrotiti, je jezno zabrisala v kot, vendar ji radovednost in trma nista dali miru. Postopoma, ko je spoznavala vse možnosti, ki jih ponuja porcelan, pa se je čedalje bolj navdušila nad njim in danes je prava mojstrica.

 


Zakaj prav keramika? Zakaj se vam zdi, da prav prek tega medija najbolje uresničujete svoj umetniški izraz? Kdaj in kako ste odkrili njen potencial?


To, da ustvarjam v keramiki, ni bilo načrtovano. Že kot otrok sem zelo rada gnetla glino in na likovni pedagogiki sem skoraj ves čas, namenjen ateljejskemu delu, preživela v kiparskem ateljeju. Zanimivo je, da so bile v tistem času tudi vse moje slike bele in tridimenzionalne.


Kako se začne vaš ustvarjalni proces? Je to samo misel, skica na papirju ali morda samo vtis?


Večina izdelkov, ki jih imamo v ponudbi, je nastalo skozi proces dela. Ponavadi je tako, da imam najprej le približno idejo o končni obliki. Prototipe, ki so modeli za kalupe, najprej oblikujem v glini, nato ulijem mavčni kalup in vedno nestrpno pričakujem prve kose porcelana. Zelo majhen delež porcelana – morda le pet odstotkov – je nastal po načrtovani skici, skozi različne projekte.

 


Kje iščete navdih? Ali imate kakšnega vzornika med drugimi keramičarji?


Ker je keramika povsod okoli nas, v kuhinjskih omaricah, na tleh kopalnice, je tudi navdih prisoten vedno in povsod. Še vedno v restavracijah obrnem vsak krožnik okoli, te navade se verjetno ne bom nikoli znebila. Zanima me vse v zvezi s keramiko, tako pri uporabni kakor tudi umetniški. Nimam pa posebnega avtorja ali umetnika, po katerem bi se zgledovala. Občudujem različne avtorje in njihove pristope k delu, bolj pa me zanimajo tisti, ki delajo s porcelanom.


Kako pomembne so pri vašem delu barve, glazure, katera je vaša najljubša?


Porcelan me potegnil predvsem zaradi svoje beline in prosojnosti, tako da me vsaj na začetku barva ni zanimala, le struktura in površina. Kasneje sem zaradi povpraševanja in osebnega zanimanja razvila prve prosojne barve, zdaj jih je v kolekciji pet različnih: turkizna, modra, bledo rožnata, medena in siva. Sicer pa nimam najljubše barve, pri vsakem žganju v peči dobim izdelek, ki mi je bolj všeč kot drugi, ne glede na barvo.

 


Poznamo vas predvsem po uporabni keramiki, ali vas kdaj zamika tudi eksperimentiranje?


Želja po eksperimentiranju je seveda vedno prisotna, žal časa ni toliko, kot bi želela. Zelo veliko vzorcev pa tudi barv je nastalo z igračkanjem, ki je nujno potreben del procesa v vsakodnevni rutini.

 
Kaj vam pomeni praznični čas, ki je pred nami? Kako praznujete, če sploh? Kaj vam je decembra najljubše?


Praznični čas zame pomeni predvsem veliko dela in obenem je to tudi čas različnih sejmov. Vendar se zadnja leta trudim, da bi delo prestavila na čas pred decembrom, predvsem zaradi otrok. Z Boštjanom si želiva, da bi ob praznikih več časa preživela z njimi, saj jim praznični december in ves vrvež okoli njega veliko pomeni.

 


Kakšni so vaši načrti za prihodnje leto, pripravljate kaj novega, kaj si želite zase in za svojo malo manufakturo?


Načrtov imava z Boštjanom vedno veliko, kaj od tega se bo uresničilo, bomo pa še videli. Trenutno je nekaj novosti že v fazi razvoja in dela. Takšne stvari nastajajo počasi in prav je tako. Trenutno si želim predvsem neovirano delo in tekočo produkcijo, brez prevelikih težav, ki jih sicer nikoli ne zmanjka. Sicer pa je tako, več ko delaš, z več problemi se srečuješ, obenem pa se učiš in tako najhitreje napreduješ. To pa je tisto, česar si najbolj želim, napredka in novih spoznanj, teh ni nikoli dovolj.

 

Piše, sprašuje in stilira: Valentina Vovk, fotografije: Klemen Brumec
 

Dom in Stil
13. jan 2015

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...