Avtomatika v hiši

Avtomatika, ko staršev ni doma

Pred 30 in več leti še ni bilo pametnih sistemov, niti elektronsko nastavljivih gospodinjskih aparatov, ki bi jih lahko programirali za določeno opravilo v določenem času.

 
Danes je staršem laže, če gredo od doma in ostanejo otroci doma: imamo pralni stroj, ki ga lahko naravnamo, da se sam vklopi ob določeni uri; ogrevalni sistem nam samodejno deluje, tudi pečico lahko nastavimo, da bo začela  peči ob najbolj primerni uri. Ko je opravilo končano, se oglasi signal in otroci si lahko postrežejo s pripravljeno hrano. Vmes še lahko po mobilnem telefonu preverimo, ali  postopek poteka po načrtih in v varnih okvirih. Skratka, starši lahko gredo brezskrbno od doma, avtomatika pa poskrbi, da se nedeljsko kosilo kuha samo in doma ostaja poznani vonj domačnosti.
 
Seveda imamo zdaj tudi možnost naročiti dostavo hrane na dom, kar je še preprosteje in manj zapleteno. Vendar ostaja sitno vprašanje: koliko z vso to podporo odvzemamo otrokom možnost, da bi bili samostojni, da bi se učili na lastnih napakah in izkušnjah? Koliko jim z avtomatiziranjem svojih storitev vcepljamo prepričanje, da lahko vse v življenju poteka gladko in brez napora? To je seveda konservativno moralistično vprašanje. Sledi mu humorni dodatek.
 
Torej v času, ko v gospodinjstvu še ni bilo napredne avtomatike in je bila vrhunec tehnologije pečica, ki je imela nastavek za raženj – spredaj viseč kavelj, na katerega si pritrdil kovinsko palico, ki si jo pred tem porinil skozi kokoš ali piščanca, meso pričvrstil z dvema držaloma ter na zadnji strani pečice vse skupaj zataknil v pogonski mehanizem –  sem bil jaz v najstniških letih. Zgodilo se je, da so šli starši na nedeljski obisk k sorodnikom, jaz seveda ne z njimi, in skrbna mati mi je pripravila piščanca na ražnju v pečici. Vse, kar sem moral narediti, je bilo, da sem svojo ljubo pojedino vključil, torej zavrtel gumb na pečici na  200 stopinj Celzija s posebno oznako, ki je zavrtela nesrečno perjad, in po dobre pol ure ali več ugotovil, da je zadeva primerna za pod zob. Potem naj bi  kosilo rešil iz vrtečega objema sredi neznosne vročine v pečici. Izdelek bi naj imel v znamenje popolne kakovosti  hrustljavo zapečeno skorjico s primerno dišečo spremljavo.
 
Materina navodila so bila dokaj jasna: »Ob dvanajstih vključi pečico, in ko bo pečeno, pojej kosilo!«
 
Moj razlog, da sem ostal doma, je bilo seveda »veliko« dela za šolo.
 
Pa se primeri, da je sredi mojega dopoldanskega »učenja« prišel na obisk sosed in me pozval, da dokončava prejšnji dan prekinjeno partijo šaha. Bilo je sredi obdobja najinega zagrizenega boja za naslov svetovnega prvaka na vasi. Na tekmovanju sva seveda sodelovala samo midva. Brez pomisleka sem se odzval klicu športne dolžnosti za blagor naroda in zapustil svoje domače učne prostore. Turnir je potekal streljaj od naše hiše, medijsko podporo sva si zamišljala v svoji bujni fantaziji, tekmovališče je bilo na mizi s klopmi, ki so jo stanovalci v okoliških blokih uporabljali za popoldanski oddih. Igrava torej svojo ne vem katero že igro, figure  padajo, boj je na  vrhuncu, topel pomladni dan, naokoli  diši po nedeljskih kosilih, ki jih pripravljajo skrbne gospodinje.
 
Na oknu se je prikazala mati mojega tekmeca in ga poklicala na kosilo. Kosilo! Pomislil sem: joj, moja kura! Šment nesrečni. In stekel domov.
 
Vse je bilo jasno že na vratih, a upanje umre zadnje. V kuhinji sem se prebijal skozi gost dim. Pečice skoraj ni bilo videti. Kar je bilo prepoznavnega od štedilnika, je bilo odeto v črne saje. Nekako sem našel ročaj in odprl vrata pečice. V njej sem zagledal majhen košček oglja, ki se je vztrajno vrtel na ražnju. Nesrečno sem opazoval prizor in izključil gumb, ki je štedilniku naročal, da vrti tisto železje in hkrati greje njega vsebino.
 
Skozi vrata v kuhinjo  je pokukala glava mojega šahovskega prijatelja, ki je zroč vso nesrečo pripomnil: »De ne bi bila pečena, se ni za bat!«
 
Nedeljsko popoldne je minilo ob čiščenju kuhinje, mama je bila vesela, da sem jo vsaj enkrat tako temeljito počistil! Nesrečni gurmanski poskus je končal na gnoju, iz skrinje pa sem vzel nov primerek nesrečne živali, ga dosledno nataknil na pripomoček za pečenje in čakal vrnitve staršev. Na vprašanje, zakaj nisem jedel, sem odgovoril, da sem se tako zatopil v učenje, da sem pozabil na hrano. Dodatnih vprašanj na srečo ni bilo.
 
Poznejše obdelave tega dogodka so ustvarile še nekaj možnih verzij dogodka. Štedilnik, v katerem  je prišlo do  nenadejanega kremiranja uboge domače živali, je bil namreč plinski. Komentator dogajanja je navrgel možnost, da bi lahko kuhinjska vrata odprl tudi v prazno …
 
pečica Gorenje, z njo te zgodbe ne bi bilo.
Mr. LEGO
 

Mr. Lego
1. mar 2010

Povezave


Black up - črna eleganca iz Gorenja

Ko nimaš pojma o tehniki

Velika moč sesanja in izredno varčno delovanje

Minimalistično in s stilom

Velikonočna dekoracija - kokoška

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...