Ko boš odšel, obrisala bom vrata, vrata, vraaataaa

Danes bomo čistili vrata

Spet sem naredila obhod po stanovanju s cunjo v roki. Tokratne tarče: vrata, vrata v dnevno, vrata v kopalnico, ja, tudi vrata v stranišče, spalnična vrata, pa vhodna, balkonska vrata … koliko sem jih pozabila? Zbrisala sem ostanke paradižnikove omake s kopalničnih vrat, lepljivost s kljuk, odstranila sem blatno liso z vhodnih vrat in se posvetila sumljivim pacakam na balkonskih vratih. Ej, a nisem tega delala že v soboto? In kdo sploh šlata po najinih vratih s prsti? In ali moram jaz vedno pucat?!? A pucam samo jaz????

 Jaz sem izvedenka za zarečeni kruh. Lahko bi napisala strokovno ekspertizo o izjavah »jaz pa nikoli« ali »vedno bom« in njihovih posledicah. Stanje: nekateri ljudje se zelo radi zaklinjamo, da mi bomo pa tako in tako.    Takole: naša vrata bodo vedno čista. Naša vrata pa ne bodo taka kot pri sosedih, ki so packi.
 
Potem pa preteče nekaj časa – odvisno od zadevne materije – in naša vrata so točno taka, kakršna naj ne bi bila.
 
Do živega zdrgnjeno
 
To izjavo  z vrati sem zagrešila že pred davnega četrt stoletja. Tako je bilo: pri nas doma smo otroci komaj zrasli iz plenic in pubertete in mama je nama s sestro uspešno poverila skrb za čistočo našega doma. Ker sva bili še iz tiste izumirajoče generacije, ki je ubogala mamo, sva nalogo resno vzeli. Ena izmed mojih prvih inovacij je bilo čiščenje vrat po hiši z vimom. Vrata so bila namreč še staroveško prepleskana z oljnato barvo in mama je dotlej vso umazanijo okrog kljuk nežno otirala z vlažno krpo. To pa ni bilo dovolj zame, zgrabila sem cunjo, jo potresla z abrazivnim sredstvom – in drgnila. Prvo soboto – vrata so zasijala v čisti steklenično zeleni barvi. Drugo soboto – vrata so bila čista, barva je nekoliko obledela, tam okrog kljuke namreč. Tretjo soboto … četrto … dva meseca, tri – in potem se je moja čistilna vnema pokazala v obliki do živega zdrgnjenega lesa. Ata in mama pa v luft! Kdo da je to naredil? A sem nora ali samo prifliknjena?   
 
Šubičev lovec je prav tako preveč zdrgnil vrata. Vir: wiki
 
Kakorkoli, vrata so bila vsako soboto čista, v zameno pa so dobila zdaj čisto sprejemljiv vintage videz, ki takrat v osemdesetih še ni bil moderen, vsaj ne na slovenski periferiji, zdaj pa je čisto šik.
 
Mi pa nismo taki
 
No, takrat nekoč sem morala k neki hiši v naši vasi po neko stvar - kaj natančno, ne vem več. Tam je stanovala mlada družina, podjetna oče in mama, ki sta dopoldne delala v bližnjem podjetju, popoldne pa doma, in dva otroka, milo dekletce in fantek z angelskimi laski. Po vaškem bontonu se je bilo treba nekoliko  zadržati v hiši. In takrat sem se zagledala v njihova kakor bela kuhinjska vrata. Ne, niso bila samo počrnela okrog kljuke, tam do kakega metra pa pol visoko so bila povsod lisasta od umazanije, počečkana in dalo se je tudi slediti prehranskim navadam v družini: jajca na oko, špinača, prstni odtisi od malinovca … Takrat sem dušebrižniško zavila z očmi, ja kako pa imajo lahko tako usrana vrata, saj imata ja dovolj časa, da jih vsaj enkrat na teden spucata, in si rekla, da moja pa nikoli ne bodo taka. Potem sem se še visokostno poslovila in šla …
 
… življenju naproti v obliki majhnih otrok. Ampak vmes je bilo blaženo desetletje zatišja, ko so bila vsa vrata v moji posesti brezmadežno čista. Potem so se nama narodili sončki … in ko so iz plazilskega stadija prehajali v pokončnega, so se – plof! – na vratih puščali odtise svojega bivanja. V skladu z njihovo rastjo in razvojem so postajali vse bolj raznoliki in pisani, jaz pa sem tekala za njimi in jih uničevala.
 
Dokler nekega dne nisem obsedela na kavču in se zastrmela v odtis dlani v paradajzovi barvi na balkonskih vratih. Ne, nisem več mogla vstati, da ga zbrišem – a je treba povedati, da pa moža sploh ni motil?!?
 
Jasno, da nisem bila izčrpana samo od čiščenja vrat, ampak od neprespanih noči, umivanja, kopanja, branja pravljic, lovljenja in preprečevanja njihovih podvigov, zbijanja temperature – in vse te stvari so bile tako življenjsko pomembne,   da so bila umazana vrata v primerjavi z njimi samo drekec pekec.    
 
"Očisti nas!" so vrata rjovela vame.
"Ne, pa ne bom!"
"Očisti!"
"Ne bom!"
 
Takrat je od nekod priplavala slika tistih sosedovih lisastih vrat - in ja, bilo me je malo sram. Še ena zagozda mojega zarečenega kruha. (ampak tako med nami: mi jih vseeno pogosteje čistimo!) Vrata.
 
 
slika je iz labuma kukulele

LeOna
25. feb 2010
spremenjeno 26. feb 2010

Povezave


Čistilka, na pomoč!

Od štale do pravljične hiše

Označevalci prostorov

Skupina Štajn opozorja na prezrte dele mesta Kamnik

Kako naj opremimo hodnik

Tapete in barve za bohemsko stanovanje

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...