Pleskanje - kdaj in kako

Pleskanje, beljenje, barvanje stanovanja - ali naj se ga sami lotimo ali poiščemo profesionalce?

Pleskati – kdaj in kako, to je zdaj vprašanje. Predzadnje pleskanje je naše stanovanje opljusnilo z barvami: bilo je lepo. Začeli smo pri dnevni, kuhinji in prvem hodniku. Sosedje so si v grozi zakrivali oči – vse okrog nas po vsem naselju je bilo namreč še belo, belo, belo, mi pa smo hoteli barvo. Toda ko sva z valjčkom potegnila prvo temno krvavo rdečo progo na hodniku, je tudi mene stisnilo: a ni to premočna barva za moj šibki karakter? Tisti-ki-si-upa-z-mano-živeti me je bodril in štrihal naprej in jaz sem izpod vek škilila v vedno bolj pompozno steno.
Čez dobro uro je bil naš hodnik krvavo rdeč. In je tak, da te kar potegne vase, ko prideš domov in izmozgan brcneš čevlje z nog. Najlepša barva za vračanje domov, vam rečem!


Druga runda pleskanja se je zgodila nekoliko pred mojim zadnjim porodom – zagrozila sem, da ne grem rodit, če ne prepleskava najine in otroške sobe in drugega hodnika. Tista dvojina s pleskanjem se je na koncu razdelila tako, da sem jaz določila barve, on je pa pleskal. Jaz sem kot nasedli kit ležala na kavču, on je delal. Potem so se popoldne napovedali prijatelji, tak urejen meščanski par – a naj ju sprejmemo v totalnem razsulu, s škatlami iz spalnice in otroške v dnevni, s polivinilom po tleh? Zvito smo ju preusmerili v tisto kitajsko restavracijo na ljubljanskem Gornjem trgu, ki so jo potem kmalu zaprli.
Ljubi se je očedil, kolikor se je dalo, ostale so mu samo jajčno rumene pikice v laseh (novi odtenek otroške sobe), jaz sem se skobacala na noge in potegnila na svoj dobesedno ogromni trebuh edino obleko, ki mi je bila še prav, dete se je preobulo in smo se pridružili uglajencema z njunim dojenčkom.
Vso nosečnost sem imela težave s hranjenjem, najprej sem bruhala, zadnji mesec pa sem zaradi gneče v svojem trebuhu lahko spravila vase samo kako pest piče. Ne pa tisto popoldne. Krožniki z jedmi so prihajali na mizo in jaz sem zlagoma piknila grižljaj pikantnih jajčevcev, pa malo sladko-kisle ribe, mmm, kalčki, a ne bi malo svinjine z arašidi? Skratka, v tistih treh urah posedanja sem pojedla za kakih pet pesti, drobnih ženskih, pa vendarle.
Ko smo se vrnili domov, me je v trebuhu nekam čudno tiščalo – do roka pa še šest tednov. Postalo mi je vroče: kaj pa, če grem rodit že danes? Ka-ta-stro-fa! Kdo bo pa farbal? Dete je šlo spat v improvizirano posteljo, mož je pleskal naprej, jaz pa sem slonela na kavču in prisluškovala prerivanju v trebuhu. Nič, nekaj se dogaja! Ko je bila ura že skoraj deset, se mi je zdelo, da moram povedati tudi njemu-ki-je-oče-mojih-otrok, da sva blizu rojevanja. On je že hotel končati za tisti dan, ko sem začela: »Saj ne vem čisto zagotovo, a zdi se mi, da se je začelo!«
Dovolj je bilo, da je vklopil turbo pleskanje: norel je z valjčkom gor pa dol in vmes hodil gledat, kaj se dogaja. Jaz na kavču pa sem udarila samosmilečenje: kdo bo pospravil to zmedo, kdo bo v spalnici uredil vse za otroka, kdo bo …? On je pleskal, jaz sem bedela in se otipavala po tako čudno napetem trebuhu. Potem me je okrog dveh ponoči, ko je pritisk malo popustil in je bilo že skoraj vse prepleskano, prešinilo in odracala sem k pleskarju: »Ej, oprosti, ampak nič ne bo danes ponoči.«
- Kako nič?
- Hja, ne grem še rodit.
- Kako veš?
- Vem, ker me ne tišči več tako! Mislim … da sem popoldne samo preveč pojedla.
Valjček mu je dobesedno padel iz rok in čez pet minut je že spal – pet čez drugo ponoči. No, rodila sem pozneje in otroka smo prinesli v spalnico, ki je dišala po lipovem cvetju – tako barvo sva izbrala in jo kombinirala s sivkino modro. Pomirjujoče.

Potem sva vmes po spletu usod pleskala še enkrat na veliko, naš začasni dom smo morali vrniti stanodajalcu, in to takega, kakršen je bil ob najemu. Ojej. Drobne ročice naše prihodnosti so bolj šlampasto belino iz dneva v dan spreminjale v sivo-rjavo-
»Ti, kakorkoli merim, skupaj seštejem okrog 460 kvadratov!« rečem, ko se odločava, ali bomo najeli pleskarja.
- Koliko?!?
- 460 kvadratov, od tega 420 bele.
- To naju bo pa koštalo!
- Mhja.
- Za to lahko gremo za tri dni v Legoland.
- A pol bova sama?
- Dajva!
In sva se lotila, deca pa je gledala, kako se to počne. In sodelovala, bemtiš. Dan pa pol, pa je bilo prebeljeno in počiščeno, midva pa roke do kolen. Gospodar je bil navdušen, da je dosti bolje kot ob vselitvi. Eh, sva se strinjala in molila, da ne bo opazil, kako sva krpala tiste tapete za prepleskanje zadaj ob oknu.
Potem sva se spraševala, ali ne bi zamenjala najinega poklicnega kurza in odprla Jest pa ti pa penzl, s. p.
No, poznopoletno sonce sije v okna in nežne pastelne rumenozelene stene v naši dnevni že vse poletje brutalno razkazujejo pezo let in odtise odraščanja. Bomo vendarle pleskali - kdaj in kako?

Mirjam
16. avg 2010
spremenjeno 18. avg 2010

Povezave


Magnetna tabla z magnetki

Garažne prodaje in bolšji sejmi

Gospodinjska analiza dveh bivalnih kultur

Tapete in barve za bohemsko stanovanje

Barvne sheme

Barve v domu

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...