Torte pa to

Torta pa bo! reče Kiki.

 

-          Kakšna torta?
-           Rojstnodnevna torta.
-          A to! Ni 'blema. Bom nekaj spekla.
-          Ne, mislim PRAVO torto.
-           A misliš?
-          Absolutno. Vsak otrok mora enkrat imeti tako torto za rojstni dan!
 
Na tem mestu moram pojasniti nekaj stvari: Kiki je že velika, toliko, da ji je lupina z ritke odpadla. Hkrati pa je še toliko mlada, da ve, kako je biti majhen in kaj je otrokom pomembno. Zato zvesto zastopa interese svojih mlajših bratov dvojčkov, celo tam, kjer se jih onadva še ne zavedata. Tako, zato ONA hoče torto, čeprav ne je sladkarij.
 
Moram povedati še, kaj je zanjo prava torta. Ni debata o dobrih tortah, te mama, torej jaz, čisto dobro obvlada, ampak   o lepi torti, taki, da ko jo zagledaš, rečeš vauuu. In si je neznansko vesel, ker je tako lepa, in te hkrati strese od groze, da bo vanjo zarezal nož. Zato odlašaš in odlašaš. Ne, takih tort pa ne znam delati!
 
Sploh pa je takih tort malo. In če je že treba izbirati med našarjeno kičasto torto ali dobro peko iz naše kuhinje, potem bomo pri nas jedli kar našo, domačo.
 
Lani jeseni pa sem med brskanjem po spletu naletela na TORTE. Zazevala sem in Kiki, ki se je smukala okoli mene, je bila paf. Niso bili niti torte iz New Yorka niti torte iz Københavna, ampak naše, slovenske.
 
Findus bo 
 
Takrat nekoč je Kiki zapela, da hoče torto. Torto za mlajša bratca, ker ona je itak že prevelika. Ker da bi moral čisto vsak otrok vsaj enkrat dobiti torto za zapomniti si jo. Po pravici povedano, tudi jaz sem jo hotela, ampak kako do nje? Pisala sem ustvarjalki in prosjačila, a bi meni, pardon, mojima mlajšima  otrokoma, naredila nekaj podobnega. Hm, ne ve, ampak mogoče, mogoče, mogoče pa bi … Od kod je? Hja, je od daaaleč … Aja, od kod? Z zahoda. Ahm, saj jest tud, no ja, zdaj že dolgo živim v Ljubljani. No, ona je pa iz Tolmina. Uj, samo dobrih dvajset km od mojega doma doma in petdeset km od Idrije. Načeloma se dogovoriva, da bo spomladi pekla za nas.
 
Odštevanje za dvojčkova rojstna dneva se je začelo in naročila sem torto. Načrtovano presenečenje se je sesulo, ker sem presodila, da moramo ob tako enkratni priložnosti demokratično določiti o upodobljeni temi. V familiji smo začeli na veliko razpravljati, kakšna naj bo. Eni bi imeli na njej smučišče z deskarji, drugi rakete, traktorje in dirkalni stezo naenkrat, tretji zmaje in evre, Kiki je za eleganten minimalizem z udarnimi barvami, mama je razmišljala  že o Brižinskih spomenikih. Dokler ni nekdo rekel: Findus.
 
Ja, Findus bo! Pri nas noro radi beremo knjige o mačku Findusu in gospodu Petterssonu in potem na ilustracijah iščemo trapaste kokoši in se prebijamo skozi goščavo jagod … če vam ni nič jasno, tecite v knjigarno ali knjižnico in boste vedeli, zakaj je težko bolj jasno povedati, kako da imamo tako radi tega mačka!
 
Pekarica je rekla, da bo spekla. In tu se uvod konča.
 
 
A je to sploh rešljiva enačba 
 
Jedro spisa: v začetku februarja sva s pekarico dorekli temo in velikost torte. Čez štirinajst dni mi je pisala, da je za isti konec tedna obljubila še eno torto kolegom od kolegov od znancev od prijateljev ali nekaj takega v Kamniku, ampak ko je bilo vse dogovorjeno, je naročnico kap: v Tolmin da mora po torto?
 
So velike države in so majhne in je – Slovenija. Tranzitni potnik jo komot prevozi, ne da bi v njej moral na WC, in potem doma pripoveduje o žepni državici. Njeni državljani pa so, nasprotno, prepričani, da so razdalje v njej nepremostljive. Od Kamnika do Tolmina je - no, koliko? 95 kilometrov. Jep, 95 km. Do Ljubljane pa nekaj manj. Pekarica me vpraša, kako bomo prišli po torto in ali bi lahko sproti vzeli še tisto za Kamnik, ker da je iz Kamnika taaako daleč do Tolmina. No, mogoče bi pa šlo, sploh smo načrtovali, da torto prevzame teta slavljencev, ki dela v Idriji, stanuje pa v Novi Gorici. Ja, zemljepis petega razreda OŠ ponavljamo! Razdalje, da te kap, ane?
 
Potem se začne logistika enačbe s štirimi spremenljivkami in konstanto pekarico: kdaj bo izvolila naročnica v Kamniku prirediti praznovanje, kdaj bomo mi praznovali, kdaj bo teta končala sestankovanje v Idriji in kje natančno bosta torti ob določenem času. Tu si je začel meti roke moj ponudnik mobilne telefonije. Pekarica je  stoično prenašala dogovarjanje.
 
Dve torti in pogreb
 
Petek, dan pred praznovanjem trinajstega. Država si je opomogla od vetra in snega, ki sta jo spet ohladila do zimskih temperatur - kar bo tortama na transportu samo koristilo. Rečeno je, da bosta prevzeti ob 13. uri in bosta v prvi etapi odpotovali v Novo Gorico, tam bodo k njima prisedli trije bratranci in potem se bosta po avtocesti odpeljali v Ljubljano.
 
Sestra kliče: »Ti, poslušaj, imam sestanek za koordinacijo tega pa tega. Ne bo šlo.« (pojasnilo v oklepaju: to je po svoje sreča. Zgodbo bi si namreč zaslužila tudi torta, ki jo je sestra pred leti v jugecu prevažala na tetino 80-letnico, pa je žal revica – torta, ne teta, ki je havlabogu še vedno živa - utrpela hujšo prometno nesrečo)
 
Ajej. Bi šla jaz, ampak do enih imam računalništvo, ob pol petih pa dvojčka praznujeta s sošolci. Ne bo šlo. Pa stric-ki-nikoli-nima-časa? Nima časa.   Mlajši stric bi imel čas, še na obisku doma je, vendar mora vmes še na pogreb. Ja, pa to je idealno! Sploh je bil pokojni, ki ga bodo ob dveh popoldne pokopali v Spodnji Idriji, za časa življenja čudovit človek, naj počiva v miru! In, khm, rajnki ne vrtajo s prstom v torte. (Pekarica se je že držala za glavo!)
 
V petek natančno ob trinajsti je bil stric v Tolminu. Pekarica mu je zagotovila, da mu temperature gredo na roko, ampak vseeno naj torti med pogrebom parkira kam v senco. Tolmin – Spodnja Idrija vruuuuuuuuuuum, vruuuuum, stric poišče parkirno mesto in gre na pogreb. Torti ždita v avtu in ugotavljata, da sta prvi del poti izvrstno prestali, kljub vsem ovinkom.
 
Potem so vsi trije odpotovali naprej po naši veliki državi. Zala je groza, sestavljena iz ozke ceste in neštetih ovinkov. Vruuuuuuuuum, iiiiiiiii, vruuuum, iiiiiiiiiii, iiiiii, vruuuuuum. Torti sta se trdno oprijeli škatel in stiskali zobe od groze.  Od Godoviča je šlo lagodno do Logatca, potem še skok na avtocesto in vsi trije so prispeli v Ljubljano.
 
Stric anarhist uspe
 
»Torti sta pri meni!« kliče stric.
-          Kakšni pa sta?
-          Zeleni.
-          Ojej, a jima je slabo?
-          Ne, ne, zeleni in lepi.
 
 
 
Če to reče stric anarhist, komaj čakam, da ju vidim. Družinska odprava gre ponju. Potem damo škatli na mizo in pokukamo vanju. Iz prve pomežiknejo pujsek in račka in druge živalice – ne, ta že ni naša! Je lepa, ampak ta je tista za Kamnik. Odpremo drugo škatlo: na torti stoji samozavestni Findus in reče: »Jaz prav zares še nikoli nisem jedel nobene torte v Ljubljani.«
 
Findus je živ! 
 
Reče zato, ker je tako živ, čisto pravi, vam rečem! Ima zeleno črtaste hlačice in kapico in reži se z vsemi svojimi zobki kot takrat, ko sta z gospodom Peterssonom pekla njuno rojstnodnevno palačinkovo torto. Okrog se valjajo trapaste kokoši in trapasto buljijo in zadaj se skrivata dve živalci.
»Iiiiiiiiiiiiiiii!« vzklikneta dvojčka.
»O, živjo,« rečemo, »kako si lep!«
»Gospod Pettersson vas pozdravlja in vošči slavljencema vse najboljše,« odvrne Findus.
»Hvala,« pravimo, »škoda, da ni prišel še on.«
»Boji se noža,« se zareži maček. »Jaz tudi,« obotavljivo pristavi. »Da mi ne bi kdo odrezal repa!«
»Ne boj se,« mu zagotovimo, »tebe bomo ohranili.«
 
 
Sedimo okrog torte in jo gledamo. Ja, to je to, táko smo si predstavljali. Čas se zliva okrog nas, in potujemo skozi vseh teh prvih sedem dvojčkarskih let. Bila so lepa.
 
»No, zdaj grem pa spat!« zazeha Findus.
 
Zaključek: torti sestri sta zadnjo noč pred razkosanjem prespali v naši hladni loži, Findus je že vstal. Zdaj ko to pišem, vstaja praznovalni dan in o naročnici iz Kamnika še ni sledu.       
 
 
 
 
Epilog: dopoldne pride po drugo torto oče iz Kamnika. Malo mačkast, ker je ponoči delal, ampak hudo dober zeeelo mlad tip, temni kodri in modre oči pa to. Prijazen in komunikativen, toda ko … hočem načeti strokovno debato o objektu predaje,  mi reče, da se s tem ne ukvarja, ker da so torte ženske zadeve, on da si že ne bi dal toliko opravka z njimi. Si lahko mislite!?!
 

 
 

Dom in Stil
15. mar 2010

Povezave


Besede, besede in oranžna poroka

Ideje za piknik drugače

Sedežni red, jedilni list in voščilnica

Poletni obtežilniki za prt

Vrt v lončkih 17: Drevesa in grmi

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...