Fotomodeli gredo na slikanje

Kako smo naše poletne modele pripravljali na fotografiranje, lifting, fitnes, ni da ni.

Nekoč … nekoč se konča kakor kateri. Nekoč je šefica klicala, da si ona predstavlja eno tako lepo teraso, polno cvetličnih lončkov in rastja in cvetja, denimo v srebrno-modrih tonih. Mateja je dodala, da ona bi pa dve nizki zasaditvi, ker bi ju potem dodelala na svoj način. Jaz … hja, jaz sem nazadnje le imela izgovor za to, da vse police zatrpam s cvetličnimi lončki. Kajti terase nimam.

 
Vsak pametni ustvarjalec prispevka o poletni terasi bi šel do prve renomirane vrtnarije in se dogovoril za kooperacijo: »Poslušajte, tam okrog 15. julija potrebujem tri tekoče metre balkonskih korit s tako in tako barvno paleto, deset loncev (te vijoličaste z rumenimi pikami pa one rdeče z oranžnimi štrasami, prosim!) s tem pa tem pa še to, to in to – vi posadite, zalivajte, gnojite, mi plačamo, 15. julija pa pripeljite na to in to mesto. Razumete? V redu.« 
Vsak  pametni, ne pa jaz. Ker bi me, prvič, to pošteno obralo za cekine in ker, drugič, hočem imeti svoj užitek pri zasajanju, presajanju in vzgajanju.
Ko sem prvič prinesla domov lonce in sadike, so tisti-ki-so-obsojeni-na-življenje-z-mano rekli, da fino, ampak zalivala bom pa jaz. Ni problema, kot doslej. Potem sem šla po drugo rundo in loža se je spremenila v presajevalnico. Tisti moji so rekli, a da še ni dovolj. Ne, kje pa!
Tretji nakup je bil strel v prazno: ko sem doma sadike bolje pogledala, je na njih gomazelo od uši. Pfej! Četrtič sem nakupila preveč. Komaj komaj sem strpala v vse razpoložljive posode. Potem je pritisnilo sonce in okrog našega bloka je zadišalo po savani. Zjutraj se mi je preveč mudilo od doma, da bi zalila. »Zalijte, prosim, rože!« So prikimali in sem šla. Vrnila sem se v trdi noči. Zjutraj sem zalivanje spet preložila na druge – saharski test sta uspešno prestali dve tretjini nasajenega.
 
Nič hudega, bomo pa še malo nakupovali! Izmodreni od saharskega testa smo močneje zalivali, tako močno, da sta se dve koriti utapljali. »Ježeš,« so rekle petunije, »mi vendar nočemo mokrih nog!« In so segnile, za njimi pa še slezinec, zajčki, iskrivka ali hojhera in posončnice (Heliotropium), ki so se tudi sicer pritoževale nad senco. Uf, me je bilo sram! Nič, sadila sem še enkrat.
Zato so pa imenitno rasli smilji in sladki krompir, novozelandski lan, eševerije, kapska marjetica je pa sploh presegla moja pričakovanja: v začetku vročega julija si je privoščila slap lila cvetja. Za slikat, vam pravim! Toda komaj sem ji to povedala, je revici postalo nerodno, odcvetela je in na dan D seveda ni premogla niti enega samega cvetka. Kot ne gazanije poleg nje.
Se je pa hotela pobahati drobnocvetna koralna fuksija. Ja, je že res, da je bogato zacvetela, vendar je tudi stopila na prste, pognala neverjetno visoko in podrla skladnost v koritu. O diasciji ne bi, gavra je čisto ljubka, le nekam neopazna. Zato pa je moja nova ljubljenka dihondra (Dichondra), sorta s srebrno žametnimi listi.
 
No, kakorkoli, napočilo je popoldne, ko bom s svojimi ljubljenkami polepšala teraso. Zunaj je pribijala težka pasja vročina, psi so se vlekli z jeziki do tal in za njimi so se opotekali pasjeljubci. »A mormo glih dons it?« so cvilile rastlince sladkega krompirja, potem ko so tisti dan spile že drugi odmerek vode. Ja, ravno danes! Z ljubim sva zgrabila vsak svoje korito in ga odnesla v podzemno garažo. Pa še enkrat in še in še … in v avtu je zmanjkalo prostora. In smo se odpeljali, za nama je vse šelestelo. To me je spomnilo na nakupovanje darila za D., ki se je takrat preselil v veliko hišo z vrtom. Tri prijateljice smo v Arboretumovi vrtnariji v Volčjem Potoku kupile nekaj sadik zanj. Malo smo precenile velikost grmov in drevesc in majhnost Renaultove petke -  proti Ljubljani smo se vračale kot v gmajni: jaz sem sedela zadaj v krošnji rdeče bukve, N. je vozila z brogovito okrog glave, M. je čepela med kovačnikom in španskim bezgom. Mimoidoči so izbuljili oči: gozd se pelje v petki na izlet.   Podobno je bilo tudi tisti vroči ponedeljek.         
Na dogovorjenem mestu za fotografiranje je bilo potem čisto kul, premikali smo lonce in korita sem in tja in škljocali do trde noči. Rožice so rekle, da bi pa kar tam ostale. A, to pa ne, svoje otroke sama redim, rože pa tudi. Ali pa…? Itak jim bo bolje kot pri nas doma, ko gremo mi na dopust in bodo odvisne od strica anarhista.
 
 
Kljub vsemu so se skoraj vse izletnice vrnile domov. Ljubi je po poti nazaj rekel, da upa, da smo s to zeleno norijo končali. Vendar nismo, le da on tega še ne ve. Namreč, tuhtam, kaj bom posadila jeseni …  
 
P. s.: Se mi zdi, da so se moje ljubice na izletu promiskuitetno obnašale. Domov so prinesle uši.
  Mirjam

Pullga
2. avg 2010
spremenjeno 3. avg 2010

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...